Prvi let

Obljuba dela dolg in tako je tu opis mojega prvega leta.

V enem prejšnjih postov sem napisala, da bi morala letet Munchen – Amsterdam, a so mi potem let zamenjali. Tko sem prvič poletela 2. maja, in sicer Frankfurt – Dunaj.

Občutki so v bistvu precej mešani. Po eni strani sem ful vesela, ful mi je blo fajn in v bistvu komi čakam, da grem spet letet. Po drugi strani je pa tud res, da je bil to šele moj prvi let, letela sem kot dodatni član posadke, a so me tako rekoč kar vrgli v vodo in sem pol nekako morala splavat. In lahko kar priznam, da sem se na trenutke kar mal utapljala in precej vode spila. Sem pa na koncu le preplavala in preživela, tko da zdej polna optimizma čakam na naslednji let. Največja težava je bla v tem, da sem imela precej treme, mal sem bla zmedena in na trenutke sem imela v glavi totalen blackout. To je blo verjetno še najbolj vidno takrat, ko sem prvič demonstrirala (zasilni izhodi, kisikove maske…). Vse se mi je namreč zapletalo in res mi ni šlo kul, tko da so ziher vsi potniki vedli, da to prvič počnem!!! In me je to potem seveda tud precej pobilo. Valda bi se bolš počutla, če bi mi takoj šlo vse dobro od rok! No, ampak sem pol na naslednjem letu spet demonstrirala in mi je šlo že občutno bolje. In sem se pol kar mal pomirila. Pa tud inštruktorca in druga stevardesa sta bli res ful ful zlati in sta mi vse razložili, vse pokazali, tko da res ni blo panike.

Potniki pa tko … večinoma so vsi zelo prijazni, se pa najde včasih tudi kdo, ki zna kaj zatežit. En gospod me je na primer nahrulil, ker smo imeli precej veliko zamudo (čakali smo na dva nepokretna potnika, ki so nam ju morali seveda posebej pripeljat). No, človek se je spravu name, kot da sem jst kriva za zamudo!!! Ampak si zadeve sploh nisem vzela k srcu in se zarad njegovih izpadov res nisem sekirala. Skušala sem bit z vsemi enako prijazna. Na trenutke sicer nisem razumela čisto vsega, kar so nemški potniki hotli od mene (jst in nemščina res nisva najboljši prijateljici), ampak smo se na koncu vseeno sporazumeli.

V bistvu je blo vse kul in res upam, da mi bo ministrstvo v karseda kratkem času izdalo licenco, da pol že enkrat začnem konkretno delat. Jst optimistično upam, da se bo to zgodilo enkrat v začetku junija! Hope so! Drugače so bli tud piloti so ful prijazni … v bistvu so bli trije – eden se je ravno šolal, tko da nas je blo v posadki kar šest (po navadi so na CRJ-ju 4 člani posadke) in se je kapitan pohecal, da bomo ostalim rekli, da smo bli na Airbusu.

Mal je edino še bad, ker ne poznam sodelavcev. Pa sej jih bom počasi spoznala… Aja, v sredo imamo spoznavni žur in ziher bo pol že takoj boljše!