Pogrešam…

…svet plesa. Res fullll. Depressed

OTH

Ne vem, če še kdo gleda to nadaljevanko, ampak jst sm z njo zadnje čase čist obsedena. Približno tko kot sem bla nekoč s Prison Breakom (btw tretja sezona je pa res prava beda…sem nehala gledat po petem delu). No, One Tree Hill je nadaljevanka, ki se je v resnici začela že pred časom, jst pa sem zanjo zvedla šele pred kratkim. Navdušila me je frendica, ki mi je pokazala prvi del in pol sem valda morala začet gledat. In tko sem zdej v par mescih pogledala cele tri sezone in tudi polovico četrte. Manjka mi še druga polovica, peta sezona se bo pa v Ameriki začela predvajat takoj po novem letu (točno za moj rojstni dan, he he, letos dobim pa res hudo darilo ).

V glavnem, my favourite characters are definitely Nathan (James Lafferty) in Haley (Bethany Joy Galeotti). Nathan je prav za ga pojest. Jao… Ne vem, večinoma je puncam všeč Lucas (Chad Michael Murray) in v bistvu je res dobr za pop*****, sam Lafferty, ne vem, ta Lafferty pa ima nekaj … ne vem.

No, še neki najlepših citatov:

Nathan’s vows: Last year we sat on the beach and I told you how much I loved you, and how I would always, always protect you. And that day nobody believed that this would work. But I don’t think anybody understood the love that I have for you. Because if they did, they would have never doubted us, so I wanted to marry you all over again in front of most of our world. Because today, when I look into your eyes, my love for you only grows-it’s even stronger now. My love will never waver. This I vow to you, today, and always. Forever.

Haley’s vows: “Nathan, it’s been said that there’s one word that will free us from the weight and the pain of life. And that word is love. And I believe that. That doesn’t mean that it hasn’t been hard, or that it won’t be. It just means that I’ve found a stillness and a bravery in myself when I’m with you. You make me brave. And I will love you until the end of time. This I vow to you today.”

Nathan: When I fell to the floor tonight, I was so scared, I was so terrified. Then I saw you, and I promised myself that if I could just get up, I’d walk over to you… I’d tell you how much I need you and how much I want you… and how nothing else matters.

Lucas’s closing quote: “There are moments in our lives when we find ourselves at a crossroads. Afraid. Confused. Without a roadmap. The choices we make in those moments can define the rest of our days.
Of course, when faced with the unknown, most of us would rather turn around and go back.
But once in awhile people push on to something better-something found just beyond the pain of going it alone and just beyond the bravery and courage it takes to let someone in. Or to give someone a second chance.
Something beyond the quiet persistence of a dream.
Because it’s only when you’re tested that you discover who you truly are. And it’s only when you’re tested that you discover who you can be. The person you want to be does exist, somewhere on the other side of hard work, faith and belief, and beyond heartache and fear of what lies ahead.”

Lucas’s closing quote: “Have you ever wondered what marks our time here-if one life can really make an impact on the world or if the choices we make matter? I believe they do. And I believe that one man can change many lives-for better or worse.”

Lucas’s opening quote: “Sometimes pain becomes such a huge part of your life that you expect it to always be there…because you can’t remember a time in your life when it wasn’t. But then one day you feel something else-something that feels wrong, only because it’s so unfamiliar. And in that moment you realize…you’re happy.”

Lucas’s opening quote: “Henry James wrote, ‘Be not afraid of life. Believe that life is worth living, and your belief will help create the fact.’”

I would…

do anything to get to you…

My summer

Nič ne pišem, skos delam … Najprej sem imela goro izpitov za faks, takoj zatem sem pa začela letet in zdej kr neprestano delam. Letos najbrž kej velik morja ne bom vidla, razmišljam pa o kakšni last minute varianti konec septembra ali v začetku oktobra. Takrat bo namreč glavna sezona mimo in mi bodo najbrž tudi na Adriji privoščili kak teden dopusta.

Tko da je moje poletje pač delavno, dogaja se na ful. Letenje je zelo zanimivo, seveda včasih tudi naporno in težavno, večinoma pa zelo prijetno. Vse skupaj je seveda zelo odvisno od posadke s katero delaš in od potnikov, ki so lahko zelo prijazni ali pa ti kar naprej grenijo življenje. Včasih te znajo nahrult za stvari, za katere niti najmanj nisi kriv, pa jih morš vseeno poslušat… Drugače sem se pa zdej že tud kr vnesla in prebrodla začetniške težave. No, vsaj večinoma, kakšna se še vedno pojavi, ampak ni več panike.

Imela sem tud že kar nekaj znanih potnikov na letih – od slovenske rokometne reprezentance do raznoraznih ministrov (ki ponavadi seveda potujejo v Bruselj). Res mi je všeč, da spoznaš ogromno novih ljudi!

Prvi let

Obljuba dela dolg in tako je tu opis mojega prvega leta.

V enem prejšnjih postov sem napisala, da bi morala letet Munchen – Amsterdam, a so mi potem let zamenjali. Tko sem prvič poletela 2. maja, in sicer Frankfurt – Dunaj.

Občutki so v bistvu precej mešani. Po eni strani sem ful vesela, ful mi je blo fajn in v bistvu komi čakam, da grem spet letet. Po drugi strani je pa tud res, da je bil to šele moj prvi let, letela sem kot dodatni član posadke, a so me tako rekoč kar vrgli v vodo in sem pol nekako morala splavat. In lahko kar priznam, da sem se na trenutke kar mal utapljala in precej vode spila. Sem pa na koncu le preplavala in preživela, tko da zdej polna optimizma čakam na naslednji let. Največja težava je bla v tem, da sem imela precej treme, mal sem bla zmedena in na trenutke sem imela v glavi totalen blackout. To je blo verjetno še najbolj vidno takrat, ko sem prvič demonstrirala (zasilni izhodi, kisikove maske…). Vse se mi je namreč zapletalo in res mi ni šlo kul, tko da so ziher vsi potniki vedli, da to prvič počnem!!! In me je to potem seveda tud precej pobilo. Valda bi se bolš počutla, če bi mi takoj šlo vse dobro od rok! No, ampak sem pol na naslednjem letu spet demonstrirala in mi je šlo že občutno bolje. In sem se pol kar mal pomirila. Pa tud inštruktorca in druga stevardesa sta bli res ful ful zlati in sta mi vse razložili, vse pokazali, tko da res ni blo panike.

Potniki pa tko … večinoma so vsi zelo prijazni, se pa najde včasih tudi kdo, ki zna kaj zatežit. En gospod me je na primer nahrulil, ker smo imeli precej veliko zamudo (čakali smo na dva nepokretna potnika, ki so nam ju morali seveda posebej pripeljat). No, človek se je spravu name, kot da sem jst kriva za zamudo!!! Ampak si zadeve sploh nisem vzela k srcu in se zarad njegovih izpadov res nisem sekirala. Skušala sem bit z vsemi enako prijazna. Na trenutke sicer nisem razumela čisto vsega, kar so nemški potniki hotli od mene (jst in nemščina res nisva najboljši prijateljici), ampak smo se na koncu vseeno sporazumeli.

V bistvu je blo vse kul in res upam, da mi bo ministrstvo v karseda kratkem času izdalo licenco, da pol že enkrat začnem konkretno delat. Jst optimistično upam, da se bo to zgodilo enkrat v začetku junija! Hope so! Drugače so bli tud piloti so ful prijazni … v bistvu so bli trije – eden se je ravno šolal, tko da nas je blo v posadki kar šest (po navadi so na CRJ-ju 4 člani posadke) in se je kapitan pohecal, da bomo ostalim rekli, da smo bli na Airbusu.

Mal je edino še bad, ker ne poznam sodelavcev. Pa sej jih bom počasi spoznala… Aja, v sredo imamo spoznavni žur in ziher bo pol že takoj boljše!

Ne morem verjet…

Pred kakim letom dni sem na spletu čisto slučajno našla blog fanta, no tridesetletnega mladeniča, ki je prostor na blogu namenil svoji žalostni življenjski izkušnji: odkritju bolezni, Ne-Hodgkinovega Linfoma, soočenju in spopadanju z njo. Že prvič ko sem blogec videla, so me njegovi zapisi tako prevzeli, da sem začela brat vse poste od začetka. Z branjem sem v solzah zaključila v poznih nočnih urah. Potem še kar nekaj časa nisem zaspala. Nisem in nisem mogla verjet, da je nekdo s takšno izkušnjo lahko tako velik pozitivček. Fant mi je dal res mislit … zanj je bilo življenje čudovito, nič se ni pritoževal, ves čas je verjel, da bo premagal “pujsa”, kot je sam v šali imenoval zahrbtno bolezen. In res me je postalo sram, da se jst sekiram že zaradi vsake malenkosti, vsaka minimalna stvar mi pokvari dan, še tako neznatna zadeva me zamori. Medtem ko si jst brez pomena belim glavo pa so okrog mene ljudje, ki imajo RESNE težave, pa na življenje vseeno gledajo čisto drugače!!

Od takrat sem redno prebirala njegov blog in večkrat sem se spomnila nanj. Zadnje čase pa se mu je stanje poslabšalo in dolgo ni nič napisal. Večkrat sem hodila gledat pa me je vedno pričakal njegov novembrski post. Zdelo se mi je, da najbrž ni v redu, ker bi drugače gotovo kaj napisal, nikoli pa nisem pomislila na kaj hujšega. On je bil prepričan, da bo pujsa premagal in tud sama sem verjela v to. Ravno prej sem se spet spomnila nanj in šla pogledat blog. Še vedno novembrski post, ok, grem pogledat malo pod komentarje, če so njegovi kolegi napisali kaj novega… In potem šok. Ugotovim, da nas je Miha zapustil že v zadnjih dneh januarja.

Še vedno ne morem verjet…

I spread my wings and I learned how to fly…

Ja, končno!!! I’m a cabin crew member! Ne morem razložit, kako sem bla sama nase ponosna, ko sem v petek okrog 16h prišla še iz zadnje sobe, v kateri so nas ustno masakrirali, in še zadnji izpit opravila pozitivno! Srce je divje utripalo in kar nisem mogla dojet. Dolgo je trajalo že šolanje, pa zdravniški pregled, pol pa še strašanska zamuda s samimi izpiti. No, prejšnji teden so končno prišli na vrsto in ker sem vse opravla pozitivno, sem danes že dobila uniformo in vse potrebne dokumente. Najlepše pa je, da grem v nedeljo že na svoj prvi let. Sicer je to t.i. familiarization flight, kar pomeni, da bom letela kot dodatni član posadke in naj bi večinoma le opazovala, kako vse skupi poteka (ma jst sem prepričana, da me bodo hotli čimprej vpeljat v zadevo in bom zihr tud jst že mal pomagala). Po tem letu bom pa morala počakat, da mi ministrstvo izda licenco in šele takrat bom lahko letela kot enakopravni član posadke (pravijo, da postopek traja približno mesec dni).

Drugače pa letim Munchen – Amsterdam. Zdoma bom približno 8 ur. Ne vem pa še čisto točno, koliko dejansko trajajo leti. No, bom to še mal zračunala. Do Munchna je najbrž zelo malo … do Amsterdama mal dlje. Jao, komi čakam. Sam po drugi strani me je pa kr mal strah. Ko se bo bližala tista nedelja, me bo najbrž kar pošteno stiskalo v želodcu …

Poročilo o prvem letu seveda sledi.

Viktorji 2006

Mal pozno, ampak naj še jst napišem svoje mnenje o letošnjih Viktorjih. Ker že vsi na dolgo in široko pišejo in so pač tud mene zasrbeli prsti.

Splošen vtis seveda ni nič posebnega, tko kot ponavadi. Pohvalim lahko Zrneca, ki se je kr odrezal. Ponavadi mi slovenski humor ni kej preveč všeč (razni HriBarji in podobni so totalno negledljivi), on je pa začuda kr kul. Ok, čist vse njegove sicer niso ble ravno najbolj posrečene, velika večina pa.

Drgač pa beseda al dve o tej naši slovenski smetani. Ma jst ne vem, kaj si mislijo, da so. Tm so vsako leto eni in isti obrazi, ki mislijo, da držijo boga za jajca. In se sprehajajo po tisti rdeči preprogi, kot da so najmanj svetovno znane zvezde… Bogi reveži, nule so, pa se tega ne zavedajo. Joj, revčki. Na živce mi gre, ker je pr nas itak vse ena taka big happy family, in se že sprašujem, kakšen smisel sploh imajo te nagrade. Tko al tko jih vsako leto dobijo eni in isti (ne pravim, da je to narobe, prav nasprotno, saj si jih drugi sploh ne zaslužijo) in  žalostno je, da je to v bistvu vse kar imamo. Pol pa ti kekci vsako leto dobijo Viktorja, ker tko al tko nimajo nobene konkurence, in si dobesedno mislijo, da je to to. Pa kurc je to to. Nej grejo mal pogledat, kako se televizijo dela v tujini.

Čestitam lahko Bizovičarju, ki je meni osebno kr kul in sm bla blazno vesela, da je kr vse kipce pobral (pa prosim vas, Mavčeva in Hribar poleg Bizovičarja?? nonsense… hmm, sej če pomislim, v bistvu sploh ni mogel ne zmagat!). Aja, pa iz dna srca se zahvaljujem vsem, ki so odgovorni za to, da Mariota ni več med nominiranci. Zanimivo je, da se pol ukine oddaja kot je TLP, raznorazni ZOOM-i pa že desetletja strupijo slovensko javnost!

Drugače pa kapo dol Siddharti, ki je za moje pojme itak edini slovenski bend, ki si takšno nagrado zasluži. In naveza z Dan D je naravnost fenomenalna. Pa ti fantje čist vsakič zadenejo. Niti ena poteza jim ne spodleti. Še enkrat kapo dol.

Zelo sem bla presenečena nad Jonasovim Viktorjem. Prijetno presenečena. The father of all Slovene bloggers je zasluženo požel kipca. Še enega v njegovi dolgi karieri. In kot sam pravi, je res lepo videt, da v življenju ni samo Milijonar. In njegov blog je, po pravici povedano, med najboljšimi. Aja, tko btw, Jonas je morda edini Slovenc katerega štosi me res do solz nasmejejo. Kaj ko bi ukinl Hribarja in namesto njega Jonasa spravl spet v eno oddajo bolj humorno-zajebantskega konteksta. Ne bi blo slabo! V glavnem mu res prvoščim tega kipca.

Povedat moram pa še, da me je Da Phenomena kratko malo razočarala. Pa niti ne zarad playbacka. Sej tega smo že vajeni, vemo, da ni njuna krivda. Res je sicer, da bi ga lohk mal bolj sfejkala… Če so Siddharta in Dan D lohk bli kredibilni, bi lohk bla tud onadva. Pa neke debate se vrtijo okrog tega, da moraš včasih tud požret bedne pogoje in si nardit reklamo, tud če ti ne diši preveč. Vse lepo in prav, ampak a si ne bi pol probu narest vsaj pozitivne reklame? Mislm, na taki prireditvi, kot so Viktorji, se najbrž splača potrudit, a? Ne pa da se greš dobesedno zajebavat, ker se ti pač zdi za malo, in da bi se prireditvi še mal bolj posmehnu, prideš na oder s kitaro namesto z basom… Ne vem, a ne bi blo boljše kar doma ostat? Če ti ne diši, ti pač ne diši. Problem je v tem, da na koncu sam izpadeš beden. Ljudje vidijo ena dva pubca k sta na tko velikem odru, med petimi al šestimi bejbami kot dva izgubljena sinova in ne vesta točno kaj in koga bi, kam bi se dala… Ni za njiju ta vloga in ne gre skupaj to s Tačkami, pa neka skupna koreografija… Pa dej, sej padata na nivo Sebastiana in podobnih. Ok plesalke, nič proti temu (lepo je da glasbeniki plesalcem dajo priložnost!!! več tega bi blo treba, več takih prijektov kot je bil npr. projekt Siddharta za Bežigradom ali zdej nazadnje Neisha v Kranjski gori!!), ampak plesalke nej plešejo, glasbeniki pa nej špilajo. Bo lepše za uho in za oko, believe me!

Blondinka prišla na svoj račun

Kar smeje se mi in smeje … in kar ne morem verjet. Da je nekdo tako zelo spremenil svoje mnenje. Unbelievable, kaj vse se lohk zgodi!

Ne dolgo tega sem pisala o tem, kako ne razumem tipov, ki delajo razlike med črnimi in bjondami, itd. Sej se še spomnite. No, poba, ki je takrat mel tolk za povedat čez blondinke, ta isti poba … ha, zgleda, da ga je bjonda, ki piše tale blogec dobesedno očarala. Zdej se pa neki trudi okol nje… Hmm, bogve če mu bo uspelo. Ne vem, tip je blond, meni pa, sej veste, se mi dopadejo bolj temnolasci. Le kdo ve…

Kot kaže, moja teorija le ni bla tolk zelo napačna. Vidte kaj vse lohk nardi blond power.

Letters that make difference

Včeraj sem šla k zdravnici po karton – rabim ga za zdravniški pregled, ki ga moram opravit preden lahko dobim licenco za letenje. Pa pridem tja in že mi sestra vsa navdušena razlaga, kako se mi bodo izpolnile sanje, kakršne ima vsako dekle … Skratka, stevardesa, in oh in sploh in uau … In pol začne iskat moj karton, nakar ugotovi, da ga v omari nima in da se, glede na to, da že več kot tri leta nisem bla pr zdravniku, po vsej verjetnosti nahaja v kleti. Že to je blo precej čudno, ampak sem pač potrpežljivo čakala, ko ga je šla iskat.

Pa ženska pride nazaj in pravi, da mojega kartona tudi v kleti ni!! In že so se mi načeli živčki. Pa skupaj še enkrat pogledava po omari in ugotoviva, da ga res ni. Pol mi pa ženska prvleče na dan neko knjižico, kamor si zapisuje, kadar kdo vzame karton. No, in v tem zvezku je pisalo, da sem jst aprila leta 2004 karton odnesla bogvekam in ga nikoli prnesla nazaj. No, ko mi je to pokazala, so me pa živci začeli prav pošteno izdajat. Kar nisem in nisem mogla verjet. Točno sem vedela, da kartona nisem odnesla prav nikamor, še posebej pa ne leta 2004!! Karton sem potrebovala že enkrat prej, še v srednji šoli, in dobro se spomnim, da sem ga osebno tudi vrnila! In v glavi so mi začele nastajat že vse mogoče variante … začela sem razmišljat, koga bi lahko tako zelo zanimalo moje zdravje, da bi ukradel moj karton!! In bla sem že skor histerična. Sestra me je pa začela prepričevat, da sem ga zagotovo odnesla in naj dobro pogledam doma, ker ga imam mogoče založenega v kakšni omari. Halooo??!!? Zdravstveni karton doma??!?!! No way!! Nekako mi je pol vseeno uspelo ohranit mirno kri, rekla sem, da bom razmislila, se pogovorila z domačimi, v nasprotnem primeru se bom pa spet oglasila.

Odpravla sem se torej domov, roke so se mi začele močno trest, komaj sem vžgala avto … prišla sem domov, s tresočimi rokami dvignila slušalko in poklicala mami v službo. Skoraj v joku sem ji začela razlagat, da pri zdravnici ni več mojega kartona in da ga je nekdo baje odnesel daljnega aprila 2004. Pa me je začela mirit, skupi sva razmišljale, če sem takrat morda imela kak zdravniški pregled in seveda ugotovile, da nisem. Nakar se mami spomni in vpraša, če me je ženska sploh iskala pod pravo črko. Imam namreč priimek, ki je za veliko ljudi problematičen, saj se začne na Kr-, večina pa med k- in -r avtomatsko vrine še -e-. To se res neštetokrat zgodi. Kadar zadeva ni pomembna po navadi niti ne kompliciram, če je pomembno – ko gre za osebne dokumente in podobne zadeve – pa se navadno vedno spomnim in ljudi opozorim. Tokrat me je pa zadeva tako šokirala, da na to še pomislila nisem!

Pa pol pokličem v ambulanto in sestro vljudno vprašam, če je mogoče, da se je zmotla in iskala pod Ker- namesto pod Kr-. Za nekaj trenutkov me pusti čakat in se vrne z glasom, polnim obžalovanja, in pove, da je karton res tam. In se pol še petnajstkrat opraviči in pravi naj ga kar pridem iskat.

Pa sem ga pol res šla iskat in se mi je še petnajstkrat opravičla in mi zaželela vso mogočo srečo. Jst pa … no, ne morem vam razložit, kako se mi je kamen odvalil od srca! Oddahnla sem si, kot že dolgo ne!

Vsem, ki delajo s priimki (al pa številkami in podobnimi zadevami), pa polagam na srce, naj bodo res pozorni in naj res natančno berejo, da ne bodo še za kak infarkt odgovarjali!!!